Objavil/a Oto Žan Dne 01.02.2017 Brez komentarjev.
Deli s prijatelji

Namesto, da bi se januarja boril s po-praznično depresijo smo rajš plezal. Začelo se je dva dni po novem letu, ko sta me Gašper K. (naš nov član odseka!) in Mičo povabla v Sinjega, ki je bil takrat že zgledno narejen in tudi oblegan.

En teden kasneje sva s Timotejem prišla prva pod drugi slap v Krnici, zahvaljujoč pravilnemu parkiranju pred 3. serpentino. Brez večjih stresov sva ga v dolenjsko-kranjski družbi zlezla.

Naslednji dan, sva bla na štriku spet z Mičotom, namesto planiranega Luševga grabna sva zlezla en kratek nepoznan slap v soteski, en raztežaj trojke ga je blo.

V četrtek smo se v dveh navezah (Lokar-Žvegelj in Šorl-Žan) v popoldanskih urah zapodil v naluknjan Vis-a-Vis. Kljub poznemu vstopu so bile naenkrat 4 naveze v slapu, pa še kakšen solist je mimo priletel. Analiza je trajala dlje kot vzpon.

Na prvi pravi zimski dan, smo se z Jozlnom in Tadejem peljal po sveže zasneženi dolini Voje pod Lušev graben. Led je bil spodej bolj na tenki strani, višje pa že malo “čoftast”. Heroj tega dneva je bil Jozlnov kombi, ki je bil sigurno terenec v svojem prejšnjem življenju.

Tri dni kasneje sva se z Mičotom peljala v Tamar, kjer sva bila na najino začudenje sama. V slapu nad votlino naju je pričakal trd led, ki se je z višino izboljšal. Plane o desnem slapu sva po par metrih opustila.

Po dobrem tednu in turističnem vikendu je bil spet čas za led, spet Mičo in spet nikjer nikogar pod slapom. Tokrat pod Prisankom, kjer sva zlezla desni slap. Zahvaljujoč trumam z začetka sezone je bil slap še vedno prijetno naluknjan. V obvozu sveče me je sredi raztežaja presenetila “klobasa izpod Prisanka”, proizvod enega izmed plezalcev pred nama. Če se avtor prej omenjene klobase prepozna, bi ga rad vprašal kako mu uspe opraviti potrebo sredi raztežaja, to mora biti kar zahtevno opravilo. Zadnji raztežaj pa je bil eden zanimivejših letos, z gobastim in razbitim ledom je ponujal prave terase v vertikali.

Pride zadnji vikend v januarju in z Mičotovim bavarcem se pripeljeva na Predel. Po nekaj tarnanja o opisu dostopa v vodničku, pustiva avto pri odcepu za Mangart in se spustiva v dolino Predelice, kjer splezava Strmec in Predelico. Strmec je sploh uživaški slap, 2 raztežaja zmerne težavnosti v lepem ambientu. Pri Predelici sva lovila zadnje vzdihljaje slapu, žal zadnjega raztežaja nisva zlezla ker je bil pod slapom tolmun, ki je onemogočil dostop. Je pa Mitja probal koliko je voda globoka v soteski, na srečo je bila le do gležnjev. Spet drugih plezalcev nisva srečala. Za finiš, pa je prišel na vrsto še Lucifer, tokrat sicer kot plan B, ampak vseen super plezarija po “štapnah”.

Kaj bomo pa zdej?

 

 

Deli s prijatelji

Moraš biti prijavljen kot uporabnik za objavo komentarja.