Objavil/a Matevž Mrak Dne 05.04.2014 Brez komentarjev.
Deli s prijatelji

Ker je na našem odseku zavladal objavarski post, sem se odločil da povzamem vzpone iz “zime”.

Čeprav smo plezalci kar veliko pričakovali več od letošnje zime, nas je zasula s snegom in prekinila plezanje v zanimivih stenah.

December je še obetal mrzlo zimo zato sva se z Martinom že klasično “ogrela” v Debeli Peči. Plezala sva Srednji raz s Spominsko smerjo Klemena Komana (M5-, 500m). Pod steno je bilo veliko napihanega snega, zato se nama je udiralo do ramen in sva za pot, ki jo ponavadi opravimo v 10min porabila več kot 2 uri.

Zanimiva reportaža iz zimskega Srednjega raza leta 1973 v Debeli Peči  (40 klinov, 20 vponk) – carji.
http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1973_10.pdf - stran 396

Da december nebi minil preveč mirno me je poklical štajerski slavček – NE Murko, ampak eden in edini tenor Marko Mavhar.
Triglav nama je odpihnil moj prehlad, ampak Ojstrica (Zmaj) se nama je pa pustil/a. Da bi si zadevo še malo popestrila sem se v Celje zapeljal z vlakom, naprej pa z Markovo Pride, Kio Pride!
Mene je grizla negotovost še bolj kot Markota, saj sem bil šele enkrat v Logarski dolini in sem od Ojstrice videl samo temnino iz sončne Male Rinke.
Kljub temu sva bila dobro razpoložena, vse je bilo zgaženo in obetale so se dobre razmere. Nenavezana splezava prve težave po odličnem snežnem ledu, nato pa tekoče do vrha. Žal nama je prosto ponovitev odnesel pomrznjen stopek v raztežaju nad najtežjim in tako se je nabralo 480m plezarije težavnosti VII-, M5+, A0 v 8h.
Na vrhu sva že videla kalamare pa pivo :)

Da nebo preveč suhoparno, je Marko poskrbel še za malo glasbene podlage:

Spet Debela Peč v dobri družbi z Nejcem in Martinom. Visokoleteči plani so se utopili v petih stopinjah plusa. Zato samo povezali 5 različnih smeri in kakšen nov prehod ter varianto smeri poimenovali po aktualni temi – Četrta stopnja (500m, M5+, WI4).

In potem:

giphy

Do marca…

Po izpitnem obdobju se je sneženje malo umirilo in z Domnom Petrovčičem pojdeva v Begunjsko Vrtačo. Lokalec Miha mi je lani rekel, da Koželjeva še nima zimske proste ponovitve (in verjetno tudi letne). Prvi raztežaj po odlični previsni poči po majhnih stopih v plošči (M7), drug raztežaj pa 90° cukru brez varovanja. Sledi še en malo težji raztežaj, nato pa zmerna plezarija do vrha – Koželjeva smer, M7, 90°, 450m, 5h (NP).

Pol pa še en popoldne z Otom v AGT s Kozorogovo – super razmere, veliko gaženja in odlična družba. Kaj češ bolšga, če nebi na parkirišču na Ljubelju pozabil cepinov …  Najlepša hvala najditelju Roku Kovaču !!! :)

V Triglav smo šli z dobrimi nameni, a smo si ga po grdem padcu raje pustili za naslednjič…

Čez en teden sva bila z Markotom spet pod steno. Čeprav sva v Helbi hitro napredovala me je pri izdelovaju štanta v glavo zadel malo večji projektil. Kljub prebiti arkadi sva nadaljevala še dva raztežaja. Pod steno je pa Marko rekel: “Obrnit je tud umetnost”. Pa smo spet zaključili pri firerju z Martinom, Jurijem, Zlobo in Alešem.

Pred zaključkom zime sva z Nejcm z željo po še kakšni smeri zavila v Vrata in iz prvotnih planov v Draškem šla v Brda in plezala po logičnem grabnu, ki sva ga po nekaj raztežajih kaminov zapustila po dolgi prečki v desno. Bivakirala sva 100m pod vrhom in drugi dan prečila do Mrežc, kjer je šel Nejc na zimsko vajo, jaz pa štopat na Pokljuko.

Bli smo še kje, sam smo užival brez fotoaparata :)

Zdej pa še en tematski komad:

Srečno!

Deli s prijatelji

Moraš biti prijavljen kot uporabnik za objavo komentarja.