Objavil/a Matevž Mrak Dne 28.12.2014 Brez komentarjev.
Deli s prijatelji

Napoved je kazala tri dni dobrega vremena in v  torek sva z Matevžem iz Vrat štartala malo do četrte ure skupaj z Luko in Nejcem, ki sta se napotila v Slovensko. Pogovarjali smo se bolj malo saj je bil vsak z mislimi že nekje drugje. V soju svetilk in za zimo kar toplemu vetru sva urno korakala do vstopa v smer.
Začetne raztežaje sva preplezala nenavezana in kmalu prišla do prvega skalnega stebra, ki elegantno obvije previsen kamin. Prečkam res ni konca in ko misliš, da si že zelo visoko… pogledaš proti Vratom in se zaveš, da si le 100m nad tlemi. Smer sem plezal prvič in sem bil presenečen nad slabo skalo. Z izjemo nekaj metrov so bile razmere slabe in je bilo potrebno veliko čiščenja. Vse štante do Giljotine v Sfingi sva izdelala sama, tako da nama je to vzelo res ogromno časa.
Po številnih raztežajih sva ob pol 6h zvečer dosegla prvi bivak, en raztežaj pod amfiteatrom. Ker sva mislila, da bova vstopne police dosegla okoli 10h zjutraj in še isti dan preplezala smer sva večino hrane pojedla že za večerjo in zajtrk. Razmere so izkazale za še slabše kot v spodnji polovici.
Po Zlatorogovih policah in nadaljevanju po grabnu desno od Sfinge sva dosegla najin drugi bivak – luknjo na začetku vstopnih polic. Pojeva še vsak pol sendviča in eno čokolado ter se zavijeva v tople spalke. Še en udoben bivak naja je pripravil na jutranjo 6 urno telovadbo čez vstopne police. Ker nama je prečenje vzelo res ogromno časa sva prve skalne raztežaje dosegla že s temo. Raztežaji do giljotine so bili psihično najbolj naporni. Do tu sva imela na nogah dereze, ki so jih nato zamenjale mrzle plezalke.
Del, ki je bil leta 1966 eden težjih v Alpah, je danes ob res številnih klinih veliko manjši zalogaj, kot v tistih časih. Smer je Matevž plezal z Matevžem Kunšičem 8 let nazaj, ko je bil star 16 let. No jst, tud Matevž sem pa smer plezal prvič in sem bil res navdušen nad linijo smeri in njeno izpostavljenostjo. Vsa čast prvim plezalcem!!
Najkrajši dnevi v letu so nama pomagali, da sva streho plezala že ponoči. Za “cherry on top” je pa začel naletavati tudi sneg.
Do vrha razen enournega kopanja skozi opast ni bilo posebnosti. Ob devetih zvečer sva v dolino javila, da sva srečno prišla na vrh smeri. Seževa si v prezeble roke in si zakuhava malo čaja, ki kar steče v grlo, saj cel dan nisva naredila niti požirka.
Okrepil se je veter, ki je s snežinkami brusil najine obraze. Megla nama je pomagala, da sva na poti do Planike zašla prenizko. Mislila sva, da bova težko ušla še enemu bivaku. Ko sva zagledala smerokaz pod Planiko pa nama je zagorelo pod nogama in sva že proti letela kombiju, ki so nama ga iz Vrat v Krmo prestavili Oto, Mitja ter Žiga. Hvala fantje.
Po sedmih urah sestopa sva se sesedla na rob prtlažnika, gledala v eno mero in srebala mrzel čaj.
Ob petih zjutraj sem končno prišel domov, kjer me je čakala božična večerja, SARME. Topla postelja in veselje domačih je bilo najboljše božično darilo. :-)
Zanimiva izkušnja, za katero sem si rekel, da je ne želim več ponoviti… a vedno, ko telo in glava prideta k sebi… si že želiš, da te spet zanohta :-)

Vris smeri

Vris smeri

Triglav, Prusik – Szalay z Obrazom Sfinge, VI, M6+ R, AI4, VII- A1 (1000m – okoli 1600 dolžinskih metrov) – Matevž Vukotič in Matevž Mrak (23.12 – 26.12.2014) – efektivno 30 ur

Verjetno gre za drugo zimsko ponovitev. Prva je bila opravljena s spustom iz vrha stene do pod Sfinge in preplezana v enem dnevu.

Deli s prijatelji

Moraš biti prijavljen kot uporabnik za objavo komentarja.