Pravljični Lofoti : AO RADOVLJICA
Objavil/a Maruša Jelenc Dne 23.04.2014 Brez komentarjev.
Deli s prijatelji

From powder to the beach

Po dolgem pričakovanju potovanja, zbiranju in urejanju smučarske opreme ter vseh ostalih pripravah smo ga le dočakali – 5.april, dan odhoda na Lofote, otočje na severu Norveške.

Po začetnem šoku zaradi nižjih temperatur  na Švedskem, kjer smo pristali, je sledil prevzem dveh avtomobilov, nato pa pot po ovinkasti cesti iz Švedske na Lofote. Že takoj smo imeli priložnost preizkusiti ježevke, saj je bila cesta na Švedskem zasnežena. Prvi vtis med vožnjo po Lofotih je bil enkraten, vreme in razmere naslednje dni pa še bolj.

Prve 3 dni smo imeli prave presežke od vremena in razmer, bilo je že skoraj kičasto. Sama šajba in sam pršič na deviško belih, nedotaknjenih flankah.Tako smo prvi dan osvojili našo najvišjo destinacijo – 1085m visok Geitgaljetind.  Lojz, Pribo in jaz smo šli iz sedla na vrh peš, Rok, Blaž, Gašper in Jože pa so tudi z vrha suvereno odsmučali. Na vrhu smo bili nagrajeni z enkratno panoramo.

Odsmučali smo na drugo stran,  do Teepee-ja in nato peš ob obali v Lillandsdalen.Smuka je bila več kot odlična, svilen puhec, skozi katerega lebdeli in vriskali.  Najbolj fascinantno ta dan pa je bilo, da smo se prismučali direktno na plažo, ali kot piše v vodničku: »…You could literally ski straight into the ocean…«. Fenomenalno doživetje, sploh pa taki turi, kot smo jo imeli ta dan.

Tudi drugi dan čista šajba, ob kateri je težko ostati ravnodušen, poleg tega pa tudi zelo prijazne temperature in brezveterje.  Še sploh po tem, ko smo ponoči imeli priložnost videti polarni sij – auroro borealis. Dih jemajoč prizor, ob kateri ostaneš brez besed in odprtih ust in vsi medmeti v smislu »oh« in »uau«, ki jih uspeš izustiti, niti približno ne opišejo veličastnosti trenutka. Seveda je za to doživetje zaslužna Petra, ki nas je ob pol treh zjutraj vrgla pokonci in nagnala na balkon gledat to čudo.

Na drugo turo smo štartali smo preko zaledenelega jezera (debelina ledu je cca 20-30 cm) Ternvassdalen na Hellskardtindan (595m). Do sedla smo šli s smučmi, le zadnji del in pristop s sedla na vrh pa peš. F-16 (beri Blaž) se ni mogel upreti čarom grape na levi in je posoliral eno direktno na vrh, na dol pa prižgal vse motorje in uspel pristati dol pri jezeru. Smuka iz sedla je bila zopet za vse prste obliznit, čista uživancija v vsakem zavoju, nedotaknjen puhec za vriskat. In spet je vsak potegnil svojo špuro do podna. Potem prehod na drugo  stran grebena. Na poti proti na Rundfjelletu je Rok opazil zelo mikavne flanke na levi in usmerili smo se po grabnu levo na Hellskarnuten (643). Na povsem deviško belo pobočje smo se najprej podpisali s cikcak špuro gor, nato pa vsak s svojimi vijugami na dol. Smučanje je bilo zopet v presežkih in ponovno smo imeli usta do ušes. Ob toliko pršiča po nepodpisanih flankah v soncu se nam je samo še smejalo.

Tretji dan smo iz Sydalen-a štartali na sedlo  ob vrhu Kroktinden, na katerega smo prišli po prečenju strmega pobočja. Od tam smo odsmučali dol do zaledenelega in zasneženega jezera Kroktindvatnet. Zaradi vetra so bile razmere dokaj  polarne, še vedno pa čisto sončno vreme.   Skoraj smo že prišli na sedlo, ko nas je zamikala še flanka pod nami. Brez obotavljanja smo  se odpeljali po še eni krasni flanki do jezera Langvatnet. Od tu je sledil še tretji vzpon ta dan, na sedlo med Kroktinden in Blatinden. Od tam je čez strm začetni del sledil smuk po dolini Kroktinddalen nazaj do avtov. Petra je zopet poskrbela za enkraten zaključek dneva, chill out v samotnem zalivu na peščeni plaži.

Naslednji, torej četrti  dan, smo štartali nekoliko prej, saj je bilo napovedano nekoliko manj idilično vreme. Na koncu se je dobro izšlo, ves dan nas je spremljala visoka oblačnost. Zaradi padca imunskega sistema  smo ostali brez Pribota in njegovih izvirnih duhovitih vložkov med turo, prvič pa smo tudi hodili samo po eni špuri, v vrsti. Kako povsem običajno.

Iz kraja Sobakken smo začeli po tekaški progi, nato pa zavili navzgor.  Naš prvi vrh je bil Varden (700m). Smučanju pa nekoliko težjem snegu z nakazano skorjo je sledilo ponovno natikanje psov in vzpon na neimenovani vrh levo od Vardna. Še enkrat ponovi vajo, le da je bil spust v drugo že v mejah idealnega. Dol krajša pavza, nato pa še tretji vzpon ta dan na  Ørntinden (492m). Za zadnji spust ta dan nas je čakal zopet, saj človek skoraj ne bi verjel, puhec in še enkrat  puhec, ki je kotičke naših ust že četrti dan vihal močno navzgor.

Za peti dan so vse napovedi, ki smo jih prejšnji večer  več kot podrobno presecirali na vseh možnih vremenskih portalih, kazale začetek poslabšanja. »Luknja« brez padavin naj bi bila dopoldan. Po zajtrku ob 6.h zjutraj smo se v nekoliko okrnjeni izvedbi, brez Pribota, ki se je še vedno spopadal z virusi in F-16, ki je ta dan regeneriral motorje, odpravili iz kraja Kvitforsen na vrh Torskmannen (755m). Začuda nas je vreme presenetilo in ves čas vzpona je sonce kukalo na nas skozi luknjo v pokrovu oblakov. Lojz se ni mogel upreti vrhu in je kot strela švignil tja in nazaj, medtem ko smo se ostali tik pod vrhom pripravili na spust. V nekaj minutah se je vreme povsem obrnilo, pripodila se je megla in snežinke in hitro smo jo popihali dol. Sneg je bil nekoliko težji, smo pa turo izkoristili za učenje Lojz-style smučanja. Zaradi zgodnjega štarta smo bili že okoli desete ure dopoldan pri avtu. Med lenarjenjem v hiši se je zunaj nenadoma zjasnilo.  Dvema članoma odprave, ki ob lepem vremenu ne zdržita notri (Lojz in moja malenkost) se je pridružil še Rok in naju po Lojzovem navdihu odpeljal  na zares prečudovito popoldansko turo. Smuči smo nataknili kar pred hišo, jo mahnili čez zaledenelo jezero, nato pa desno od smučišča po grabnu Hans Meyer-Fjellet na neimenovani vrh nad Svolvaerom. Sneg je bil popoldanskemu soncu primerno gnilo južen, zato pa nič manj ugoden za smučanje.

Gašperju je svež zrak očitno vzbudil kuharske strasti in zvečer se je izpod njegovih rok mamljivo dišeča pojavila »Huda čokoladna torta«. O tem, da jo je ostalo malo manj kot nič, verjetno ni treba pisati. Zvečer smo šli še na ogled Ice magic – razstave ledenih skulptur.

Naslednji dan, torej šesti, smo imeli rest day. Padal je dež, pihal je veter, mi pa smo se napakirali v avte in se odpeljali po Lofotih. Med potjo so nas presenečale čudovita mavrice, ki so se razpenjale na nebu. Naš prvi postanek je bila vasica Reine, znana kot najbolj slikovita vasica na Lofotih, nato pa smo se odpeljali še naprej v mesto Å i Lofoten ali na kratko Å.  Mesto, kjer se slavna cesta E10 po Lofotih konča. Po poti domov smo se po »Å« ustavili še v »Bø« in se odločili, da bo. Še hiter ovinek v slikoviti Nusfjord in nazaj v Svolvaer. Zvečer smo odšli še v Klatrekafeen, prikupen bar v klajmbersko-turnem stilu.

Kot bi trenil, smo se prebudili v zadnje jutro letošnje odprave na Lofote. Zunaj je sicer padal dež, kar pa nas ni odvrnilo od ture. Vedeli smo, da je to naša zadnja priložnost za nepozaben smuk. »If you don’t go you don’t have a story«. In smo šli.  Geitgaljetind – South Gully (južna grapa) je bil preveč mikaven spust, da bi se mu odrekli. Vzpon po že znani poti na sedlo v oblaku megle in snežink je bil pravo nasprotje prvemu dnevu, pa tudi sneg je v spodnjih višincih krepko pobralo.

Dokaj hitro smi bili pod sedlom Geitgaljetina. V zgornjem delu je na trdi podlagi pod  svežim snegom še zdrsavalo, od spodnjega dela grape pa… hudo hudo dobro smučanje. Res pravi presežek od užitka! Kaj bolj sofisticiranega se tu ne da napisati kot to, da smo zopet žarečih oči in prešernega nasmeha vriskali na vsakem ovinku in se od Lofotskih flank poslovili s smuko, kakršno smo si lahko samo na tihem želeli za zaključno »češnjo na torti«.

Popoldan so se Jože, Rok, Petra, Blaž in Pribo odpravili še v vikinški muzej. Sledila je še prava Vikinška večerja z Vikinško torto (beri – tisto, kar se je še našlo v hladilniku), pakiranje in čakanje na zgodnji jutranji odhod.

Zadnji dan nas je čakala še dolga, naporna pot do doma, vožnja do Kirune, od tam pa z letalom preko Kopenhagna v München in nato domov.

Lofoti so bili res enkratno doživetje, ki se ga ne da opisati s presežniki.

 

Maruša Jelenc

Deli s prijatelji

Moraš biti prijavljen kot uporabnik za objavo komentarja.