Objavil/a Slavko Žan Dne 03.07.2012 Brez komentarjev.
Deli s prijatelji

Sva se s podmladkom dogovorila, da greva v nedeljo, 01.07. nabirat kilometrino v Široko Peč. Že soboto sva namenila pripravam. Sam sem si za dvig plezalne forme popoldan s fleksarco nabrusil prste, Oto pa je šel na nižinske priprave v Ljubljano, nakar si je pred odhodom v hrib privoščil okrepčilen 45 minutni spanec. Fruštkala sva pa ob pol štirih zjutraj makaronflajš.

Zjutraj je do Aka je šlo dokaj hitro, še bolj po grapah proti Amfiteatru. Podmladek je prodiral, ata je uspešno hropel zadaj. Tako je bilo tudi na vstopnem skoku, nakar sem je mulc zdivjal in našel sem ga zakoreninjenega na balvanu na začetku amfiteatra, ko je čakajoč name, v senci hvatal braun. Od tam naprej sem ga dvakrat skoraj ujel. Kaj čemo, fotografija je njegova strast….

Vzpon iz Amfiteatra je bil esenca užitka: grelo naju je prijetno poletno sonce, mraza nobenega, ves čas sem imel polno naročje in glavo kamenja, pa če je kdo od naju dihal, ali ne, se zataknil pod balvanom in s fotko uspešno ril po grapi, skratka, težko pozabno. Na vrhu sva se v vpisno knjigo od leta 1997 ali 1998 (najini mnenji se razhajata, zaradi tega sva se spičla – prepad med generacijama pač), zapisala s številkama 292 in 293.

Spust je minil rutinirano: toplo sonce, vetra skoraj nič, abzajli tipični: krotovičenje in vozlanje štrika, zvij štrik, ga vrzi, Za Akom pa šibkih 36 v senci……

Pristop je z obstoječimi klini zavarovan skorajda vzorno, prusiki na štantih za abzajl zaenkrat še dobri. Kot rečeno, zelo krušljivo, ata je med drugim na čelado prejel lep kos fosilov, Široko Peč pa sem zmogel v dobrih petih urah.

Rezime? Meglič bi rekel: »Ejga, a sva pobedva?«, Poklukar pa:«Lej ga fanta!«

 ata

Deli s prijatelji

Moraš biti prijavljen kot uporabnik za objavo komentarja.