Objavil/a Maruša Jelenc Dne 30.05.2012 Komentarji: 1
Deli s prijatelji

(Klemen Špruk in Maruša Jelenc)

Po nekaj časa trajajočem dogovarjanju, usklajevanju dopustov, izbiri destinacije in
kombiniranju datumov za najugodnejši let nama je le uspelo – rezervirane karte za letalo
v Španijo in nazaj. Odločila sva se za bolj backpackersko varianto, tako da v Španiji nisva
najemala avta, ampak jo mahnila naprej z javnim prevozom. Letela sva iz Trsta v Barcelono,
od tam pa z vlakom v Reus. Ker tisti dan avtobusi naprej niso več vozili, sva morala noč
prebivakirati v mrzlem, vetrovnem Reusu. Ko sva ob desetih zvečer začela iskati primerno
mesto za prenočitev, sva po mnogih prehojenih kilometrih 2x po dolgem in počez po Reusu,
vsak s 25kg na hrbtu, ugotovila, da glavno avtobusno postajo predstavlja nekaj klopic na
vetrovni ulici in zaprt bar, iz glavne železniške postaje pa so naju vrgli ven ob polnoči, ker
takrat vlaki nehajo vozit. Tako sva prespala, zavita v spalke, v ne preveč dišečem betonskem
kotu pred železniško postajo, veter je pihal huje kot kraška burja, termometer pa ni prilezel
kaj dosti nad ničlo.

Zjutraj, ko sva pri telesni temperaturi pod 35 stopinj upala na prvi jutranji bus za Cornudello,
sva ugotovila, da so šli vozni redi po vseh avtobusnih postajah rakom žvižgat ali pa jih sploh
nikoli ni bilo. Tako sva dočakal šele bus sredi dneva in se končno premaknila v Cornudello.
Od tam pa do kampa, ki se nahaja na vrhu hriba na približno 700m, vodi zavita, 8km dolga in
zelo strma cesta. Tu imaš 2 možnosti – pot pod noge z vso prtljago ali pa palec gor in upaš, da
bo kdo ustavil. Res sva imela srečo, štop sva dobila tako hitro, da sva pozabila kupit plinske
bombice za gorilnike, kar sva ugotovila šele v kampu. Ampak, vsaj šerp se nisva igrala na
poti do kampa. Že spet več sreče ko pameti, saj sva se eni od punc, ki delajo v kampu, tako
zasmilila, da nama je dala gorilnik in dve na pol polni plinski bombici, kar nama je zadoščalo
za naslednje 3 dni.
Kamp je zelo prijeten, urejen, le za toplo vodo moraš imeti srečo. V kampu je tudi bar, kjer
strežejo hrano in pijačo, brez paelle seveda ne gre, zjutraj pa je možno dobiti še sveže bagete,
rogljičke, mleko,…. Zvečer se tam zbere prijetna družba, tudi fuzbal smo gledali in naredili
vzdušje kot na stadionu. Če kdo ne želi kampirati, lahko spi tudi na skupnih ležiščih, v
sobicah s posteljami ali luštnih hiškah – apartmajih. Imajo tudi dva računalnika z internetom.

Prvi dan sva šla bolj v izvidnico pogledat, kakšna je skala. Veter je pihal, da naju je kar
prestavljalo. Naslednje 3 dni sva vsak dan plezala. Skala je kompaktna, le v nekaj smereh se
kaj odkruši.

 

 

Plezala sva same lepe, uživaške smeri. Tu se najde vse – od plat z minimalnimi luknjicami,
previsni smeri, pa vse do lepih, razčlenjenih smeri v stenah, ki izgledajo, kot bi kdo šlampasto
sestavljal velike kamnite kocke. Všeč mi je bilo, da se najde precej smeri z ocenami med 6a
in 6c, ki so previsne, tako da lahko tudi malo bolj rekreativni plezalci natreniramo previse
in se ne plazimo samo po nogah navzgor. Po mojem mnenju so ocene smeri kar stroge, prav
nič podarjene, verjetno se tako zdi tudi zaradi precej narazen navrtanih svedrovcev in prvim

kompletom nekje na 5 metrih.
Po treh dneh plezanja so že malo bolele blazinice, pa tudi hrane nama je z manjkalo. Tako
sva naslednji dan obula teniske in se s praznim nahrbtnikom podala v Cornudello v nabavo.
In spet sva imela srečo – za prvim ovinkom sva že dobila štop in se odpeljala do mesta.
Nazajgrede sva skozi okno kavarnice zagledala avto, ob njem pa tudi eno izmed punc, ki
dela v baru. Kdor jezika špara, kruha strada, pa sva šla do nje in že sva se veselo peljala v
kamp, najin poln nahrbtnik, ki tudi slučajno ni bil lahek, pa tudi. V kampu sva ugotovila,
da sva kupila napačne bombice za gorilnike. To je počasi začelo že spominjati na » A je
to?« sceno in kaj narediti? Pot pod noge pa še enkrat v dolino, ali pa do konca dopusta jeva
surove makarone in jutranjo kavo le gledava v zmletem stanju. Za drugim ovinkom sta naju
spet pobrali prijazni starejši Nizozemki, navdušeni, da še kdo hodi naokoli brez avta. Ko sva
kupila prave bombice, naju je spet čakala pot navzgor. Prepričana, da sedaj pa naju res čaka
pešačenje po asfaltu, sva po 4 ovinkih spet dobila štop, že spet eno punco iz kampa, ki se je
peljala na popoldansko izmeno. Tako sva bila do 4 popoldan že 2x v Cornudelli in še na kavi,
kar pa tud ne uspe vsakemu brez avta.

Naslednje 3 dni sva zopet izkoristila za plezanje. Vsak dan sva plezala drugje, nove smeri,
edino 2 smeri sva ponovila, ker sta bili tako zanimivi. Čez dan sva lagodno plezala, verjetno
bi ob nekoliko višjih temperaturah zlezla kakšno smer več, vendar mislim, da se vseeno nad
celotnim »izkupičkom« nimava kaj pritoževati. Zvečer je sledilo kuhanje večerje in kockanje
v baru, kamor sva se hodila gret pred spanjem v mrzlem šotoru. Po plezanju sva naredila še
kakšen sprehod, da sva malo pretegnila noge. Pogledat sva šla tudi Siurano in grad na vrhu
hriba. Povsod je bilo tudi polno svežega rožmarina, tako da z začimbami ni bilo težav.
S plezanjem sva zaključila en dan prej, saj sva želela pred odhodom videti še Barcelono.
Zadnji dan sva imela krasno vreme, bilo je toplo in Klemen je plezal celo v kratkih rokavih,
kot »poslovilno« pa sva splezala najlepšo smer v vseh dneh. Tako nama je bila všeč, da sva
jo splezala 2x zapored. In res sva Siurano zapustila v najlepšem trenutku in tako si bova tudi
zapomnila.

V Barceloni naju je čakal prekrasen, topel pomladni dan. Po 8 dneh Siurane nekje izven
civilizacije je bila z ljudmi, trgovinami, avtomobili in hrupom prenapolnjena Barcelona
kar šok, zato je bil en dan povsem dovolj. Veliko raje bi še kakšen dan ostala v na prejšnji
lokaciji, vendar naju Ryanair ni hotel počakati.
Plezanje v Siurani je kar trening za psiho. Prvi svedrovci so navrtani zelo visoko, sploh je to
značilno za smeri, ki jih je vrtal Toni Arbores, sin lastnika kampa, Antonia Arboresa. Njegove
smeri imajo tudi zelo narazen navrtane svedrovce in tu res ni dobro kaj dosti letati in padati.
Na sidriščih so ponekod vponke, nekje pa je potrebno prevezovanje. Smeri niso označene
kot pri nas, kjer na začetku smeri na skali piše ime, tako da kar nekaj časa lahko porabiš za
orientacijo, v katerem sektorju sploh si in katera smer je tista, ki jo gledaš. Malo zavajajo
tudi vmesne smeri, ki so v vodničku vrisane, niso pa navrtane, saj so namenjene plezanju s
frendi. Dostopi do sektorjev niso dolgi, niti zahtevni. Eni sektorji so zelo izpostavljeni vetru,
kar v času najinega plezanja ni bilo ravno ugodno, saj smo imeli kar močan veter. Tako sva
poiskala in tudi plezala v bolj zavetrnih sektorjih. Vreme je bilo aprilsko, temperature pa

primerne prehodu hladne fronte. Zato sva vse fotografije posnela v sončnih trenutkih in kot
taka nama bo Siurana ostala tudi v spominu, mraz in veter in namočeno opremo pa bova
pospravila v najbolj oddaljen, zaprašen kotiček spomina in naj tam tudi ostanejo.

Maruša Jelenc

Deli s prijatelji

1 komentar

  1. Monika Bogataj says:

    Zgleda res ne aprilsko:) Super!

Moraš biti prijavljen kot uporabnik za objavo komentarja.