Deli s prijatelji

Miro Udir – Žamar

Imamo srečo. Da smo v življenju našli nekaj, kar nas s svojo lepoto, resnostjo in skrivnostnostjo napolnjuje in nam pomaga rasti. Gore nas združujejo, omogočajo da se med nami pletejo močne vezi prijateljstva, ki je daleč od površnosti normalnega sveta. Spoznavamo se, zaupamo si in kaj je lepšega kot sedeti z rdečimi lici pri polni mizi, ko se utrujenost blagodejno razlija po telesu, smeh, pogovor, načrti in spomini pa grejejo srce. Pred očmi se vrstijo slike iz preteklosti, ki velikokrat prinesejo tudi priokus grenkobe. Gore so pač močan znak in velikokrat pokažejo kako zelo je zabrisana meja med življenjem in onostranostjo. Zahtevajo spoštovanje. Ko se grenkoba porazgubi, gremo naprej. V hladno zimo pogledat kako se prepletajo snežinke, v sveže poletno jutro s težkim nahrbtnikom proti stenam. Opazujemo lepoto in v zavijanju vetra, žuborenju potoka, v tišini in samoti neskončnih planjav vidimo in slišimo obraze in glasove tistih, ki so tam za vedno ostali. In se nasmehnemo. Ker razumemo. Ker so del nas, čeprav sedaj na drugem, drugačnem svetu.

 

Klemen Koman

Klemen. V življenja eden drugega nas je pripeljala skupna ljubezen – gore, predvsem plezanje. Ko se spomnim nazaj, na tiste prve ure, prebite v učilnici alpinističnega odseka, opazim, da se nihče od nas ni zavedal koliko neprecenljivih skupnih trenutkov bomo doživeli v tem letu in kako močne bodo vezi, ki se bodo stkale med nami. Kljub temu, da je bil čas, ki si nam ga s svojo prisotnostjo naklonil zelo kratek – prekratek, bodo spomini nate večni. Naj te s temi vtisi pospremimo na zadnji poti:

…Za vedno mi boš ostal v spominu, saj si bil tisti, ki je stal ob meni, ko sem se ponesrečila. Tvoja solidarnost in želja pomagati nista imeli meja. Mislim, da si bil čudovit človek, z lepo energijo. Okrog sebe si širil umirjenost in sproščenost! Vsaj tako sem te jaz začutila in vedno mi je bilo lepo v tvoji družbi!… Urša

…Dobro sem te spoznala šele v ponedeljek, preden se je zgodilo. Kako si govoril o plezanju … s tako ljubeznijo in strastjo, da te je bilo užitek poslušati in človeka si spomnil na njegovo lastno ljubezen do plezanja. Ko sva prišla na vrh si mi rekel: »Super, naslednjič, ko greva, je prvi zug moj, saj si danes zaključila ti«. Naslednji zug je tvoj Klemen…Manca

…Klemen, bil si super fant, dobrega srca, oseba na katero bi se res lahko zanesel. V tebi je bila resnična ljubezen do gora, tvoj zanos, ko si mi zadnjič pripovedoval in iskriva radost v očeh, ki je pustila velik pečat ne samo tebi ampak tudi nam… lepo te je bilo spoznati, počivaj v miru… Rok

… Zapomnil si te bom po tvoji preprostosti in veliki želji po plezanju, predvsem pa po občuktu prijateljstva, ki si mi ga dal. Pogrešal te bom…Miha

… Visoko ponese te oblak neba,

daleč odplove te val morja,

tja,v gore, kjer duša tvoja je doma

…Klemen, počivaj v miru…Grega O.

…spominjala se te bom kot fanta, s katerim noben pogovor ni bil dolgočasen, noben dan nasvet nepremišljen, vsak doživet izlet dogodivščina…Lea

…za vedno boš ostal v mojem spominu, saj si s svojo ljubeznijo do plezanja močno izstopal. Tvoje oči so v steni dobile drugačen lesk in čutiti je bilo, da si točno tam, kamor spadaš. Hvala ti, za lepe trenutke v skupni navezi. Počivaj v miru!…Mateja

Za konec še citat iz knjige Nejca Zaplotnika:

…ti pa ležiš med redkimi šopi rumene, ostre trave, z odprtim srcem srkaš vase večne poti zvezd, šteješ utrinke, veter pa te počasi prekriva z drobnim peskom, ki zaškriplje med zobmi in se lepi na čelo. In prevzema te večni nemir visokih gora, tisti naravni tok življenja, ki smo ga že skoraj pozabili. Takrat začutiš, da te je rodila mamica Zemlja, da si le del pustih dolin, zelenih pašnikov, razbitih ledenikov, da si del šumeče reke in črnega, s srebrom posutega neba. Takrat se zaveš, zakaj te samotne poti neprestano vlečejo nazaj med najvišje vrhove, kjer se sredin vetrov stikata nebo in Zemlja…(zaplotnik, Pot)

…Kdor razume to, razume tudi zakaj je ljubil življenje, svojo punco še bolj pa hribe….Grega M.

Počivaj v miru!

Deli s prijatelji