Ob 3:20h smo se podali na pot proti koči Stdulhutte, po dobri uri in pol smo že dosegli prvi cilj. Kjer smo se ustavili in privoščili daljšo pavzo, kar se je kasneje izkazalo za dobro potezo, saj smo se tako ognili gužvi do vrha. Malo smo poklepetali, Matej je vrgel uč na mlade gornice, midva z Ožbejem pa sva se komentarjem prijetno nasmejala.

Ob šestih smo se podali na pot proti vrhu, čez greben Studlgrat. Do samega grebena smo prečili ledenik, zato smo se ustrezno navezali, ko smo dostoplili do začetnega dela grebena smo pospravili dreze, cepin in vrv ter pričeli s plezanjem. Plezanje je potekalo tekoče, na težjih delih smo si pomagali s fiksnimi vrvmi in klini ter vrh osvojili v dobrih treh urah. Po slabi uri, uživanja na vrhu je napočil čas za sestop. Sestopili smo po normalki in prehiteli kar nekaj navez. Na koči smo si privoščili še krajšo pavzo, kjer je Matej pozdravil še svoje kolege iz Triglava. Nato smo pot nadeljevali proti izhodišču, tam nas je prčakal retro prevoz, ki nas je srečno pripeljal domov. 🙂

Zvečer smo turo, sicer brez Mateja zaključili na veslici, skupaj z nekaterimi člani AO-ja.