V torek 26. 12. 2023 sva z Anjo plezala v Škrlatici in se pogovarjala o tem, da nama res ustreza, če greva mogoče 1x na teden ali pa na 14 dni kej splezat v hribe, več si pa trenutno niti ne želiva. Pa vendar so razmere res dobre in čez 3 dni sva že zmenjena, da greva plezat Skalaško z ladjo v Triglav 🙂. V petek zvečer se slišiva in Anja reče: “Kaj pa če bova res hitra, greva mogoče Čopa?” in ker sem imel to idejo tudi jaz v mislih, sem bil kar hitro zainteresiran. V soboto zjutraj greva z avtom v Vrata in po poti še debatirava, če bi vzela spalko ali 2 in na parkirišču izbereva srednjo varianto, se pravi 1 spalko.
Ob 4:45 začneva s hojo in okoli 6ih že plezava nenavezana čez spodnji lažji del. Prvi raztežaj z oceno IV preplezava navezana in z lučko, potem pa se zdani in končno lahko lučki ugasneva. Razmere zgledajo res kul! 😀
Naslednji raztežaj, ki je petica je na daleč izgledal en prav prijeten miks, pa vendar je bil mestoma kar precej zahteven, Anja ga spleza naprej, meni pa ravno, ko pridem čez težji del odnese cepin in obvisim na štriku. Hitro se postavim nazaj v steno in priplezam do nje, ter parkrat globoko vdihnem, da se nazaj sprostim in grem naprej v naslednji raztežaj.
Plezanje po lažjih raztežajih opraviva v “štajercu”, ker so bile razmere res idealne. Do Gorenjskega turnca sva samo 1 vmesni raztežaj plezala izmenično v navezi tako, da sva uspela kar hitro napredovat in prišla na turnc ob 12ih 💪.
Od Gorenjskega turnca zavijeva desno in za robom zagledava Čopov steber. Loči naju samo prečka, ki je izgledala čudovito narejena in ubistvu zelo lahka, pa vendar ko se je lotiva sploh ni bilo tako. Prečka je bila kar precej zahtevna in tudi varovanja ni bilo ravno na pretek tako, da sem bil zelo vesel, ko sem s to prečko opravil. Naprej sva v “2 štajercih” prišla do težjih raztežajev Čopovega stebra in takrat je bila ura že 17:00 tako, da se je tudi že začelo temniti.
Seveda, kot ponavadi prižgeva lučko in brez dvoma nadaljujeva 💪. V 2 raztežajih prideva do votline pred zajedo (VI), ki gre v desno. Tam še malo debatirava, če bi mogoče res prespala, ampak se nama je ideja po pivu na Kredarici tako močno zahotela, da sva brez oklevanja nadaljevala. Zajeda je bila suha in zato se odločim, da jo splezam kar v plezalkah. Plezanje je bilo v primerjavi z derezam prav enostavno, samo malo bolj zabavno postane, ko moraš v roke vzeti cepin in z nogami iskat zadnje koščke suhe skale 🤣. Anja spleza za mano v derezah in potem nadaljujeva v kotanjo, ki pelje do Čopove prečnice. Skozi kotanjo do Čopove prečnice prideva brez večjih izzivov in tudi čez prečnico se nič kaj dosti ne obotavljava.
Zadnji raztežaj do priključka k Skalaški začne pihati veter in prsti niso več tako navdušeni nad prijemanjem skale. Ko prideva ven iz Čopa pa veter začne pihati precej močno. Na srečo izstop dobro poznava in uspeva priti na vrh brez kakšnega iskanja. Ko prispeva gor pogledava na uro in kaže, da je že 2 ponoči, kar pomeni da sva za smer porabila 20 ur. Narediva en zelo neprijeten selfi 🥶, ter greva naprej.
V upanju, da bova čez kakšne 2 ure že pila pivo na toplem v koči na Kredarici, slediva GPS-u na telefonu, ki naju usmerja proti Kugyjevim policam. Ko začneva tisto glavno prečenje nad steno je bil veter premočen in zelo slaba vidljivost zato obrneva. Po hitrem premisleku izbereva pot čez Škrbino na Planiko in tako se napotiva tja. Pot tam čez je bila v takšnih razmerah zelo zahtevna, jeklenice slabo vidne zato se odločiva tudi za nekaj abzajlov in ko se je začelo že daniti končno prideva dol iz strmega terena in ob 7.00 prispeva na Planiko. Po 5 minutnem postanku se sanje o Kredarici dokončno razblinijo in nato se napotiva na Konjsko sedlo in proti Krmi. Pri lovski koči srečava prve ljudi in najprej kar nama pade na pamet je to, da jih prosiva za nekaj pijače, ker sva bila zelo žejna. Ubistvu sva zadnje kaplje tekočine spila kakšni 2 uri pod vrhom, kar pomeni, da sva že kakšne 10 ur živela bolj kot ne samo od zraka 😆. No, od teh dobrih ljudi dobiva pol litra pijače in prijeten pogovor 😊, ter nato nadaljujeva v Krmo. Sledil je še zadnji izziv z naslovom, kdo naju bo peljal iz Krme do Vrat in še preden sva se ustavila srečava Urbana, ki naju je bil pripravljen peljati v Vrata in zato se iskreno zahvaljujem!
Celotna avantura je bila res izjemna in čeprav se jaz mogoče ne zavedam prav dobro najinih dosežkov, vem da se jih zaveda vsaj Anja in še mnogi drugi. Če ne drugega sem vesel, da se premikajo meje ženskega alpinizma, saj naj bi bila to 1. ženska zimska ponovitev Čopovega stebra (upam, da se ne motim in komu delam krivico 🙃). In če si slučajno ob branju niste prav veliko zapomnili, si pa morate vsaj ta najin stavek:
0 Comments