V juliju smo se Radolčani odpravili v centralno Azijo, natančneje v Kirgizijo/Kirgizistan. S potjo smo pričeli na Brniku, kjer smo že pred odhodom pokopali bojno kladivo in nekaj klinov ( več o tej prigodi vam pove Peter). Leteli smo v Istanbul, kjer smo preživeli nekaj ur, nato pa smo se vkrcali na let v Bishkek (glavno mesto Kirgizije). Tja smo prispeli v poznih nočnih urah, na letališču pa nas je počakal azijski voznik, v rokah pa je imel napis PLANINSKO DRUŠTVO RADOVLJICA.

Imeli smo srečo, da se je vsa prtljaga znašla na letališču. 8 ljudi je za vožnjo do hostla izbralo kombi, jaz (Beni), Seba in Luka pa smo se prostovoljno žrtvovali v vožnjo z debelušnim azijcem ( je na sliki z napisom PD RADOVLJICA), ki je med vožnjo doživljal epizode dremanja. Da se ne bi zaleteli v kak avtomobil ali v cestno ograjo, sem voznika ves čas z zaigrano radovednostjo spraševal, kako mu gre posel, in to kar malo po slovensko-rusko-hrvaško. Skratka po divjih 40 minutah smo končno prispeli v Bishkek in odspali 4 ure. Naslednji dan je sledila pot po футбольный мяч, ter potrebno hrano, plinske bombice… Po nakupih smo s kombijem nadaljevali do nacionalnega parka Ala Archa, kjer smo že ob sami vožnji spremljali istoimensko ledeniško reko. Na začetku parka smo se sestali z našimi porterji (Kasneje so odigrali ključno vlogo pri dviganju razpoloženja Radolčanov, z nošnjo hmeljnih napitkov. Vsi vemo, da avto brez goriva ne pelje.). Prvih nekaj minut dogovarjanja se je odvilo dokaj dramatično, zato smo nekateri kar počasi krenili na pot proti našemu cilju – Ratsek hut.

 Pot nas je vodila po travnatih gričih polnih rož, ki so se čez nekaj časa začeli višati in postajati vse bolj podobni kamnitim goram.

Prvi dan smo na kočo dobili le polovico prtljage, zato smo prvo noč malo improvizirali. Luka je moral nekaj dni spati v več spetih puhicah med seboj. Naslednji dan je sledila aklimatizacija. Seba, Ivana, jaz, Aleš in Klepar smo se podali na vrh z imenom Boks, Luka in Nejc sta prek grebena obiskala hišno goro Uchitel, Martina in Veronika pa preko »normalke«. 

Ožbej in Peter sta bila najbolj motivirana in sta se kar odpravila na ledenik Ak Sai, kjer sta postavila bazo. Naslednji dan uspešno splezata prvenstveno smer na Tekke-Tor, Kamenček sreče. Ožbej pa bi lahko kaj več povedal, kako spati na ledeniku, na višini 3700m s spalno vrečo za 10°C.

Na ledenik Ak Sai se odpravijo tudi duo Jakopič, ter naveza Potočnik-Hrovat, kjer jih čez noč preseneti sneg, Martino pa je obšla slabost. Zato se drug dan vrnejo v bazo, na koncu se izkaže, da ima Martina težave z višino. Ta dan se Luka in  Nejc odpravita plezat žleb na Baychecekey (to je zelo markantna linija, vidni iz baze) in dostopita na vrh.

Naslednji dan se zaradi dobrih informacij v smer odpraviva še jaz in Veronika in splezava, vendar ne greva na vrh.

Ivana in sebastjan pa sta za nama obrnila, saj je sebu projektil odprl ustnico. K sreči imamo tako dobro zdravnico, ki ga zašije bolje, kot plastični kirurg. Naslednji dan se v steno zaženeta Klepar in Aleš, ter splezata smer Plotnikov v S steni Korone, hkrati pa ta dan plezata tudi Nejc in Luka in sicer smer Gavrilov na Korono.

Večina nas počiva v taboru in za krajšanje časa pleza na hišni granitni steni.

Naslednje dni nam vreme ni naklonjeno, saj ponoči pada sneg, ali pa grmi, zato se del ekipe zjutraj odpravi na hišno goro Uchitel, ostali pa se gostimo z zasko in zabavamo s kartami. Naslednji dan se še Seba in Aleš odpravita splezat žleb na Baychecekey in preko vrha sestopita v bazo.

Isti dan Nejc in Luka splezata skalno smer centralni steber, smer Popov v Z steni Baychechekey, ter jaz Peter in Ožbej dostopimo na Korono po normalki ter poplezamo del grebena na vrhu. Ožbej in Peter prespita na Ledeniku Ak sai. Naslednji dan je dan D za Petra in Ožbeja, saj si za cilj izbereta smer Andreev v Free Koreji, v tabor pa se vrneta okoli polnoči, hkrati pa Veronika in Ivana splezata smer Gavrilov na Korona 1.

Martina se že počuti bolje in se z Alešem odpravi na grebensko prečenja do vrha Raceka peak. Naslednji dan vsi preživimo v bazi in jemo zadnje zaloge zaseke in suhih klobas, ki so po mojem najboljša stvar cele odprave 😉.

 Ivana in Klepar splezata hišno smer žleb na Baychecekey in dostopita na vrh. Aleš  in Seba splezata smer Gavrilov in sestopita preko vrha Korona 1 po normalni smeri v bazo.

Ožbej in jaz dostopiva na Uchitel po normalni smeri. Ta večer so nosači odnesli polovico opreme, drugo polovico pa zjutraj. Sledilo je še skupinsko slikanje, nato pa pohod v dolino Ala Arche. Sledilo je iskanje hmeljnih napitkov, ki smo jih našli v bližnjem hotelu. Kmalu nas je pobral ruski par z volkswagnovim kombijem. V Bishkeku smo se nastanili v istem hostlu kot ob prihodu. Sledila je večerja v lokalni restavraciji, ki se je zavlekla v 4h. Poskusili smo vse vrste mesa, raznih cmokov, piva, vin… Martina in Peter sta še poskusila plesati nacionalni kirgiški ples, z natakarji pa smo govorili kar po slovensko. Takoj po gostiji smo se peš odpravili v disko, kjer pa se je vse šele začelo, a o tem vam povemo več v živo 😉.

Zadnji dan je bil čas za raziskovanje mesta. Nekateri so se odpravili pogledat bazar, drugi v zabaviščni park.

Zjutraj smo Leteli nazaj v Istanbul, nato pa vsak posvoje iz Brnika.

Hvala vsem, ki ste bili del te avanture, verjamem da smo vsi odnesli veliko znanja in upam, da še kaj takega kdaj ponovimo.

Za pomoč pri izvedbi odprave se zahvaljujemo PD Radovljica, PZS, TD Gorje, Slavku Žan in Stada d.o.o.,

Benjamin Zupan