Aljaž Borič:

˝V petek, 4. aprila, smo se zgodaj zjutraj zbrali pred ferajnom v Radovljici in se prešteli za en kombi. Skozi Vrata smo se zaradi odprte zapornice pripeljali celo do Aljaževega doma. S težkimi ruzaki, na katerih so bile turne smuči, smo se v koloni sedmih odpravili proti Križu. Pomladno oglašanje ptičev nas je spremljalo do višine gozdne meje, kjer je prišla na vrsto hoja s smučmi. Šli smo mimo Stenarskih vratc in preko Bovških vratc dosegli slikoviti greben Križa in prvi pogled na sivo streho, kjer bomo preživeli naslednje dve noči. Nekateri smo se odpravili še na vrh Križa, drugi pa so že pripravljali smuči za spust proti Spodnjemu Kriškemu jezeru. Sonce brez ovire oblaka je naredilo dobro podlago za vijuganje in nasmehe na obrazu. In še preden je v dolini zazvonila cerkev, smo že bili pri Pogačnikovem domu.

Zaradi obilice snega smo morali vrata skozi drvarnico odkidati, prav tako okna, da smo jih lahko odprli in prezračili dom. Ob zasluženi pijači na ležalnikih pred domom smo opazovali zasnežene vrhove, ki so se dvigali nad Kriškimi podi. Ko smo napolnili izpraznjene energije s kosilom, se nas je pet članov odpravilo proti Pihavcu. Spustili smo se do Spodnjega Kriškega jezera, ki je bil prekrit s snegom. Nato pa se po dolgem pobočju vzpeljali do mesta, kjer je bila trda skorja bolj primerna za vzpon peš. Zaliti skok v ozebniku nam ni delal težav in že smo bili na sedlu Čez kamen. Odprl se nam je pogled proti Triglavu, naslednje pol ure pa nas je v tišini opazoval v hrbet, dokler nismo prišli do vrha. Nekaj “ovčk” na nebu, pomladno sonce in sproščen pogovor na vrhu so naredili prijetno vzdušje. Trije člani smo se odpravili s smučmi nazaj do sedla, skupaj pa odsmučali po mehki skorji, ki se ni predirala skozi dovolj širok ozebnik, spodaj čez zasneženi travnik in levo navzdol do Spodnjega Kriškega jezera. Čakal nas je le še vzpon ob zahajajočem soncu do doma. Zvečer so se nam pridružili še trije člani in se pridružili ob hidraciji telesa in izvrstnih picah, ki jih je vodja odprave pekel kot najbolj izkušen mojster. Zadovoljni z prekrasnim dnevom in nakopičenimi višinskimi metri smo se utrujeni odpravili spat.

Naslednje jutro smo na skupnem zajtrku že pogledovali skozi okna po okoliških vrhovih, ki so nas vabili na njihove beline. Pred domom smo se ločili vsak v svojo smer, nekateri smo šli na Razor, eni na Stenar, drugi na Križ. Toplina sonca se je kar kmalu oprla v naša lica, ko smo se vzpeljali po širokih flankah do sedla Planja. Tam se je en član odločil za počitek pod improviziranem “šotorom” z majco, ostali trije pa smo se odpravili do rame Razorja, kjer smo pustili smuči in se peš odpravili po levi zimski poti naokoli na vrh. Pogledi daleč naokoli so nas na vrhu očarali, rahel veter in sonce na nebu pa postregla s prijetno temperaturo. S smučmi smo se spustili z rame Razorja do našega člana pod “šotorom”, nato pa skupaj odsmučali po južnem snegu proti Britofu in nato levo prečili nad jeklenicami. Dva člana sta nadaljevala naprej še do Indijanca (Šplevte), dva pa sva se odpravila na počitek nazaj k domu.

Pri domu je bilo sčasoma vedno več novih članov iz doline ter tudi drugih, ki so se že vračali iz vrhov. Na skupnem kosilu smo si naredili makarone in se za nekaj časa še posončili na ležalnikih. Popoldanska napoved je kazala poslabšanje vremena, zato smo se štirje člani kar kmalu odpravili proti odmaknjeni dolinci, proti Indijancu. Pričela se je že izdelovali skorja, vendar smo z vrha uživali v zavojih in enih od zadnjih sončnih žarkov, ki so nas spremljali nazaj do doma. Ko smo prišli nazaj smo opazovali kako ostali člani smučajo skozi ozebnik pod Pihavcem in delajo majhne zavoje, na velikanskem širokem pobočju. Ko se je sonce, ki je malokrat pokukalo skozi oblake, že pričelo poslavljati, sta na vrh Pihavca odtekla tudi naša najhitrejša člana, ki sta ravno prišla iz doline. V roku ene ure so se nam pridružili še ostali člani, ki so smučali čez Stenarska vratca. Z njimi je prišel tudi Tadej, ki bo zgodbo o nepozabnem vikendu nadaljeval naprej.˝

Tadej Gorzeti:

˝Na žalost sem se zaradi službenih obveznosti proti Kriškim podom lahko podal šele v soboto popoldan. Z ekipo smo štartali z Vrat in s solidnim tempom hitro prišli na vrh Stenarskih vratc. Sledilo je izvrstno smučanje po južnem snegu vse do jezerca pod Kriškim podom. Prihod k koči so na eni strani popestrili kolegi z AO-ja, na drugi strani kulisa Pihavca in Bovškega Gamsovca odeta v barvo sončnega zahoda.

Sledilo je druženje in izjemna kulinarika. Priznam, da v dolini težko najdeš tako dobre pice, kot nam jih je pripravil Grega Vida.

 

Po nedeljskem zajtrku smo kočo temeljito pospravili, posesali in pomili. Močan mrzel veter ni sejal veliko želja po novih vrhovih, zato smo se skupinsko odpravili nazaj proti Stenarskim vratcam. Podlaga je bila trda, veter pa nas je dobro česal vse do vrha. Skupinska turo je tako načelnik Krištof pod Stenarskimi vratci sklepčno zaključil.

Vreme se je izboljševalo, veter umirjal. Z Aljažem in Dušanem smo se odločili, da skočimo še na Gubno in odsmučamo v kotanjo pod Dolškim križem. Odločitev je bila na mestu, smučanje izjemno vse do bivaka IV. Od tu naprej je bilo smučanje s spuščanjem vse težavnejše. Podlaga mestoma trda, večinoma pa nas je spremljala trda predirajoča se skorja. Kmalu smo bili na kopnem in se smehljaje vrnili proti avtu.

Na tem mestu se prisotni mlajši pripravniki zahvaljujemo za omogočeno udeležbo in izjemen zaključek tedna v prijetni družbi ter prečudoviti naravi odeti v bel plašč. Še nekaj, kar se človek zapomni za vse življenje.˝