Pred odhodom smo še zadnjič preložili stvari po avtomobilih in se v prijetnem sobotnem gorenjskem jutru odpravili na dolgo pot čez Padsko nižino. Po skoraj osmih urah smo po avgustovski vročini na avtocesti končno spet zagledali gore, ki se dvigajo pred nami in se usmerili po dolini Aoste do mesteca Courmayeur, ki leži na južni strani gorskega masiva Mont Blanc. V črni Škodi smo se vozili Krištof, Katarina, Klara in jaz, v rdeči Škodi pa Martina, Veronika, Ota in Luka. V prostornem kombiju pa so z iztegnjenimi nogami sedeli Lara, Matej in Katja.

Ko je pri nam v navigaciji pisala le še en ura do prihoda na cilj, smo prejeli klic iz rdeče Škode, da iščejo avtomehanika, ki bi popravil cev za hladilno tekočine. Kljub iskanju orodnja, pomoči tovornjakarjev in kupljenem sodu vode, ki bi služil za namene sprotnega hlajenja med vožnjo je bila škoda na Škodi prevelika in je morala počakati na avtovleko, ki je njo in člane posadke odpeljala nazaj v Slovenijo. Tako smo prvi dan uspešno prišli v kamp Tronchey pod Grandes Jorasses le s črno Škodo in kombijem, ostali pa so se nam ponovno pridružili čez dva dni s sivo Škodo.

Prebudili smo se v sveže nedeljsko jutro z razgledom na dolino Val Ferret, kjer smo z najvišjo teraso v kampu imeli dober pregled nad dogajanjem. Sledila je jutranja kavica in brskanje idej za uvodni dan. S Klaro sva se odločila za športno plezanje na Mont Chetif, ki nudi veliko športnih in večraztežajnih navrtanih smeri. Sonce naju je z občutkom grelo med plezanjem in tako sva z navdušenjem iskala dobre oprimke v granitni skali s pogledom na dolino Val Veny in zasnežene vrhove Mont Blanca.

Krištof in Katarina pa sta imela bolj ambiciozne načrte že v prvih dneh. Odpravila sta se proti bivaku Gervasutti in tam na izjemnem kraju za občudovanje razgledov izjemne skalne kulise prenočila kar dvakrat. Plezala sta smer Bonatti-Mazeaud v steni Petites Jorasses.

V ponedeljek sva s Klaro že pogledavala proti vrhovom in iskala ideje kam bi se lahko podala odkrivat nove kraje s prečudovitimi razgledi. Odločila sva se za kočo Dalmazzi, ki leži na višini 2590 metrov v dilini Val Ferret. Ob poti je bilo neskončno borovnic, ki so z višino postajale vedno bolj velike, zato sva imela zaradi njih jezik in roke vedno bolj v vijolične. Oskrbnik Luca in njegova pomočnica sta naju sprejela na neobičajen način, saj sta si ravno vzela čas za plezanje tik ob koči, kjer je veliko večraztežajnih navrtanih smeri. Odložila sva nepotrebno opremo in se navezala nedaleč stran od koče. Čvrsta granitna skala je dajala občutek zaupanja pri plezanju smeri Il Fabbro ed il Filosofo (6a+/5b, 200m). Čeprav sva ob tem gledala skico iz sosednje smeri, sva sledila svedrovcem, ki so naju pospremili do nenapovedanega vrha smeri. Ob mraku sva opazovala razsežnosti ledenika Triolet in se po vrvi spustila nazaj do koče. Tam pa presenečenje! Skozi okno so nama pomahali Luka, Martina, Veronika, Ota in Matej, ki so prišli isti dan s sivo Škoda, tokrat uspešno v Courmayeur. Oskrbnika koče so naše lačne želodce pošteno zapolnila z večjo s štirimi hodi.

Lara, Katja in Matej pa so se že dopoldne isti dan odpravili proti koči Dalmazzi v dolino Val Ferret. Tik preden označena pot strmo zavije navzgor so iz nahrbtnikov vzeli vrv in se pod strmo steno z dobro granitno skalo odpravili v smer Venus (6b+/6a+, 350m), ki se vije na gori Parete del Titani.

V torek se nama ni mudilo, zato sva vstala zadnja in se počasi preselila v stopnjo etažo na zajtrk. Ko se je že sonce dotaknilo koče je na obisk prišel mladosten kozorog, ki je stal na granitni plati in se nastavljal fotoaparatu. Pridružil se mu je tudi starejši kozorog, ki se je še nekaj časa pasel na travi neposredno ob koči. Po opazovanju te mogočne živali od blizu, sva se navezala in pričela s plezanjem smeri El Catalan (5c/5b, 140m), ki se začne na podestu nad straniščem. Blizu vrha smeri sva na tleh ragledala rog od kozoroga, zato sva naredila še dodaten raztežaj do njega. Spustila sva se po vrvi nazaj do koče ter lovila zadnji avtobus, ki je peljal iz konca doline Val Ferret do našega kampa. Na avtobusu pa zopet presenečenje! Krištof in Katarina sta v zadnjem trenutku ujela prevoz in se nama zadihana od teka pridružila na vožnji.

Isti dan pa sta bili v bližini koče Dalmazzi še dve navezi našega alpinističnega odseka. Veronika in Martina sta se odločili za smer Les chamois volants. Matej, Luka in Ota pa se se odločili za sosednjo smer Kermesse Folk in si bili tako blizu, da so slišali vse gorenjske šale, katerih smer je odmeval po neverjetnem ambijentu daleč naokoli.

Katja in Lara sta plezali v Grand Capucin, in sicer Švicarsko smer z izstopom Sole Mio. Čez dva dni sta preplezali tudi smer Bonatti-Tabou v skali Chandelle du Tacul.

Sreda je bil dan, ko smo se vsi odpočili od naprezanja zadnjih dni. Jutranja kavica in pogovori o doživetjih so se odvijali celotno dopoldne. S Klaro sva se odločila, da si ogledava jezero Miage, ki leži v sosednji dolini Val Veny, ki na koncu meji s Francijo. Lahkoten sprehod naju je vodil po turistični asfaltni poti do čarobnega prizora na ravnico s potočkom. Kratek skok čez hrib in bila sva pri jezeru Miage, ki je v obliki srca. V neposredni bližini pa je ledenik Miage, ki se skrivo pod kamnitim pokrovom skalovja. Okoli sredine dneva sta tudi Veronika in Martina prišli nazaj v dolino po plezanju smeri blizu koče Dalmazzi, in sicer Cris-Tal (5c/5a, 250m), ki je kar nekaj naših članov tabora zmedel z začetkom smeri. Dan je minil ob okusni pici in pripravi na naslednje dni.

V četrtek sva se s Klaro odpravila z avtobusom v dolino Val Veny. Tam sva daleč navzgor zagledala najin cilj – Pointe Gamba 3067m. Hoja po popoldanskem soncu naju je precej utrudila, vendar je bil na srečo ob poti slap, kjer sva se lahko osvežila, tudi borovnic in brinovih jagod ob poti ni manjkalo. Presenetila naju je druga polovica poti, saj je bila pred nama dokaj izpostavljena ferata, ki pa se zdi težja, če imaš na hrbtu okoli 20kg. S previdnostjo sva nadaljevala čez dve lestvi in kmalu zagledala bivak Borelli, kjer sva prespala to noč. Ob sončnem zahodu sva se osvežila v bližnjem potoku, pričakalo luno nad Grand Paradisom in se udobno namestila v postelji, ki je bila celo bolj prijetna kakor šotor v dolini.

Isti dan sta se tudi Luka in Krištof odpravila najvišjim vrhovom gorovje, ki se je dvigoval nad nami. Plezala sta smer Arete du Diable v sklai Mont Blanc du Tacul. Po preplezani smeri sta se odločila še za vrh Mont Blanca in se v enem dnevu spustila daleč navzdol v Chamonix, ki se je že svetil v večernih svetilkah.

Matej, Ota in Katarina so plezali Švicarsko smer z izstopom Sole Mio v skali Grand Capucin.

V petek sva se naspana odpravila po melišču navzgor proti prvi skalni špici južnega grebena, ki vodi na Aiguille Noire de Peuterey. Ob vstopu v smer Bellasvista (5a/5a, 400m) naju pozdravi jutranje sonce in se naveževa na oranžno in sivo vrv. Klara gre prve raztežaje in lepo napredujeva začetne metre. Nato pa prideva do krušljivih skal, ki so zasidrave v travnate poličke, kar nama vrame precej časa za vstavljanje varoval. Po 12 urah plezanja se odločiva za spust po vrvi, čeprav sta nama do vrha ostala le dva raztežaja. Ko sem prižgal naglavno svetilko sva bila že pri zadnjem sidrišču za spust in bila sva pomirjena, ko sva se ob polni luna razvezala in s previdnostjo sestopila po skalah nazaj do bivaka. Ura je kazala polnoč, ko sva prišla do najinih pojstelj in od utrujenosti zaprla oči do naslednjega jutra.

Veronika in Martina sta isti dan poskušale čez greben Grandes Jorasses, vendar sta zaradi stiske s časom obrnile pred bivakom in se namesto za Flix Busa iz Chamonixa odločili za udobno vožjo s pokrčenimi koleni v sivi Škodi.

V soboto sva bivak zapustila še preden se je konce dotaknil strehe. Po vročini z več postojankami v senci sva končno prišla nazaj v dolino, kjer naju je pobral avtobus in odpeljal nazaj v kamp Tronchey. Med potjo sva opazila, da so se tudi borovnice zaradi visokih temperatur posušile in niso bile več tako slastne kot na poti navzgor. Popoldne smo bili zopet spet vsi združeni v krogu in razpravljali o neverjetnih trenutkih, ki jih je vsak doživel in shranil med najlepše spomine, med spomine doživetih v gorah.