Janak – prvenstveni smeri

SZ steber, IV-V v skali in do 75 stopinj (prvi pristop na vrh 7070m)
Avtorja:
Rok Zalokar in Andrej Štremfelj (2006)
Opis:  Letos sta se Štremfelj in Zalokar za aklimatizacijo povzpela na stranski vrh Patibare, visok blizu 7000 metrov. Nadaljevanje proti glavnemu vrhu bi zahtevalo nenačrtovan bivak, kateremu sta se Štremfelj in Zalokar ognila v korist njunega glavnega cilja. Takoj po sestopu sta se odpravila do pomožne baze pod Janak čuli na višini 5715 metrov. Po dnevu počitka, ogledu stene in priprave opreme sta 5. maja, kmalu po polnoči krenila iz tabora in vstopila v steno. Ta ju je presenetila s precej slabimi snežnimi in lednimi razmerami. Še ponoči sta premagala spodnji del stene, kjer sta plezala po globokih ledenih žlebovih, zasutih z novim snegom. Z dnem sta začela plezati strmi del stene, ki je postregel z zahtevnim plezanjem v skali in kot steklo trdim ledom. Edino pozitivno presenečenje sta doživela pozno popoldne, ko sta stopila na lepo, ravno polico pod manjšim ledenim odlomom in si uredila bivak. S seboj nista imela spalnih vreč, le šotor in gorilnik. »Kljub temu je noč minila v premikanju z boka na bok, iz ležanja v sedenje, gledanju na uro in pri kuhanju,« je mrzel bivak opisal Štremfelj. Zgodaj zjutraj sta znova začela in za zajtrk dobila najtežje raztežaje v smeri. Stena ni popustila prav do vrha in še zadnji raztežaj je ponudil plezanje težav III-IV v skali. Ob 14.30 sta v megli in sneženju kot prva stopila na dotlej še neosvojeni Janak čuli. V strahu pred plazovi v steni sta hitro začela sestopati, do noči dosegla šotor in nadaljevala s spusti ob vrvi. Po devetnajstih spustih sta zgodaj zjutraj dosegla vznožje stene in isti dan bazni tabor.

Modri dirkač (blue racer), 60/70 stopinj, mestoma 80, M4, dolžina: 1100 m, 1400 m cela stena (2 dneva)
Avtorja: Nejc Marčič in Luka Stražar (2012)
Opis: Luka o smeri: “Smer ni bila tehnično zahtevna, največjo težavo je predstavljal predvsem mraz in drugi dan vzpona tudi veter. V smeri sva naletela na veliko odsekov trdega ledu. Vzpon je trajal polna dva dneva, vrha sva dosegla drugi dan malo pred drugo uro popoldan. V ABC pa sva se vrnila okoli enajste ure zvečer.
Prvotno je bila smer vzpona zamišljena bolj v centralnem delu stene, kar pa je zaradi nekoliko slabših snežnih razmer ostalo neuresničeno. Svojo linijo sva tako v zgornjem delu priključila smeri Andreja Štremflja in Roka Zalokarja iz leta 2006.”